Notranja motivacija pri nogometaših -kako izkoristiti ves potencial
- Korak kot polje notranje motivacije:
- Pomemben vidik je spoštovanje igralčevega dostojanstva, njegove posebne individualnosti, talenta in težav, ki jih lahko razumemo kot posebne izzive treniranja in učne priložnosti, ki pripadajo igralcu. V zvezi s tem jih je treba spoštovati in ceniti …in se ne smejo obravnavati kot primanjkljaj (negativnosti). Šele takrat se igralec počuti navzven kot sprejet s strani trenerja in tako dobi dovolj varnosti da se lahko in tudi želi individualno učiti.
Če je individualna čustvena povezava igralca z vsebino treninga nezadostna in tudi s skupnim poglobljenim delom na vsebini ni uspešno, takrat igralec ne more razviti nove slike in spoznanja.
Igralec naj ne bi avtomatsko ponavljal neko vajo, ampak poskuša individualno da ne prevzema “mehanskega znanja” in v takšnih primerih, če je seveda dovolj časa za takšno treniranje, takrat igralec pride do velikega napredka v igri.
Če se igralcem dovoli, zelo hitro pokažejo kaj jim ustreza in kaj ne. Notranjo diferenciacijo v ekipi ustvarjajo in živijo igralci na zelo naraven način in ta se tudi vedno spreminja… v specifičnih primerih pa je še vedno potrebna trenerjeva intervencija…
Vaje v parih; pomembno je da lahko igralec izbere svojega partnerja in da imajo lastne izkušnje glede izbire; to se na začetku lahko bolj spreminja, da ugotovijo s kom najbolje delajo in trenirajo. Ta izkušnja je pomembna za življenje! Posledica je organska notranja diferenciacija, saj se igralci običajno nahajajo na isti ravni sposobnosti.
Individualno dodatno prostovoljno treniranje spodbuja notranjo motivacijo in ustvarja povsem drugačno učno vzdušje za trenerja in povsem drugačen odnos med trenerjem in igralci saj teren ni več bojno polje ampak je postalo priljubljeno učno področje.
Rezultati so zaradi takšnega dela zelo individualni in zato zelo različni..to morajo trenerji in starši sprejeti, priznati kot izraz individualnosti….
Učni trenažni proces je lahko zelo ploden, dober, čeprav rezultat ni zelo dober…torej se usmerjamo v procesu treniranja v učenje in s tem v rast kompetenc, sposobnosti in veščin in ne enostransko v rezultat…
Izbrati različne oblike preverjanja učinkovitosti..ocenjevanje naj bo pregledno in oprijemljivo…
Potrebni so povsem različni standardi za beleženje uspešnosti posamezne individualnosti in vrednotenje vsakega posameznika…
2.korak: samostojno učenje nujno zahteva določene pogoje, da bi igralci lahko izvajali samostojno treniranje…
Učenje in prevzemanje odgovornosti sta možna le na podlagi določene stopnje varnosti-gotovosti…v strahu ni več mogoča ustvarjalnost, ampak samo dobro podprte »rutinske« zadeve… veliko igralcev ima zaradi tega šibko voljo, kažejo pasivnost, agresivnost, nasilje…(začarani krog)…še posebej je težko, ko negativno okolje daje igralcu določeno varnost, ki je ne more doseči drugače..to je treba najprej prepoznati, da bi ga lahko prekinili…vedno paziti na predpogoje,.. da bi zagotovili zadostno varnost za individualno in skupno delo…
Varnost-gotovost na štirih področjih:
- Čustvena varnost: igralci se morajo počutiti sprejete s strani trenerja, trener mora imeti zaupanje v njihove sposobnosti (tudi za starše to velja).
- Socialna varnost: dovoliti da igralci delajo napake v ekipi in da ne bodo podvrženi posmehu ali »draženju«. Skupinska dinamika ekipe. Pomoč pri razvoju pozitivnega učnega ozračja in pozitivne kulture napak..
- Metodična varnost; da uporabljajo metodična orodja, dokler jih ne obvladajo..imajo sposobnost prepoznavanja, opisovanja in razmišljanja o…
- Varnost vsebine; trener vpelje vsebine, ki so primerne za starost igralcev…da sami razvijejo nove ideje..
Pomembno je da trener ne daje le potrebne varnosti ampak tudi absolutno potrebno svobodo v kateri je igralcem dovoljeno da razvijejo v svojem ritmu in s svojo strategijo svoje ideje..in trener mora ponovno opredeliti svojo vlogo in jo aktivno in zavestno preoblikovati ( ni več celovitega nadzora in odgovornosti)..
Sprememba vloge trenerja:. Zagotoviti zgoraj navedene »varnosti«..spodbujati in spremljati učne procese, ne more pa jih natančno določiti…vloga se spreminja iz trenerja v trenerja-spremljevalca in ustvarja pogoje in učne priložnosti..
Zavestno razumeti in oblikovati svojo osrednjo vlogo kot “spremljevalca razvoja in skrbnika”, tako za vsebino kot za metode…odgovornost se spreminja.
»Trenažno delo še dolgo ne bo pomenilo, da je to večinoma učenje«..prepogosto se “natrenira” tisto kar trener želi, pogosto brez resničnega razumevanja pomena vaje in konteksta treniranja…. Takoj ko se pojavi negotovost ima to negativen učinek na delo in učenje..
Takšno je današnje trenažno učenje; to pomeni pridobivanje novih izkušenj, spoznanj, spretnosti in sposobnosti, ki so povezane z nogometom…predvideva se da se nenehno in vedno učimo-vprašanje je, kaj in kako!! Neskončne »disciplinske igre« ki trajajo lahko cel trening…..torej za napredek in sodobno delo, je potrebno odgovornost za učenje vrniti tja kjer spada – k igralcu..
Razlike pri dojemanju trenažnega učenja;
- Avtonomno: igralec prevzame odgovornost za proces dela v okviru, ki ga je oblikoval trener, trener ostaja odgovoren za rezultat in njegovo ocenjevanje…
- Samostojno odgovorno delo; igralec prevzame odgovornost za trenažni proces in rezultate svojega dela v okviru, ki ga je določil trener, ki pa nudi pomoč in je tudi »korektiven«
- Neodvisno učenje: igralec prevzame odgovornost za trenažni proces učenja…za usposabljanje novih spretnosti in sposobnosti.. trener obdrži odgovornost za rezultat in njegovo oceno..
- Samostojno odgovorno učenje; da igralec prevzame odgovornost za trenažni proces in rezultat njegovega učenja in ocenjevanja..igralec mora biti sposoben zavestno ustvarjati in udejanjati nove sposobnosti in spretnosti, medtem ko se preverja..trener daje pomoč in izvaja »korekcijo«..
Igralcem dati možnost, da se učijo eden od drugega..trener mora vedno zagotavljati pogoje…
se nadaljuje…
